Štopanje do Portugalske

Ideja, da se ponovno zabavava in spomniva na stare čase, se je obema zdela odločna. Zato sva si kupili karti in odšli do Portugalske. Let sva imeli iz Milana. Odločili sva se, da si ogledava to prečudovito mesto, kamor sva se napotili s prevozi.

Prijetna pot s prijetnim voznikom je minila hitro. Ob 22h sva prispeli sva v Milano, kjer sva se odpravili do katedrale Duomo di Milano. Na trgu pred katedralo je ravno potekala prireditev MTV Awards, vendar sva jo ravno zamudili. Bili pa sva priča pospravljanju odra :D Nekaj časa sva se zadržali v samem centru, prehodili nekaj ulic, nato pa sva se odpravile iskat avtobus in krenileproti letališču. Na letališču sva se udobno namestili v kot in čakali do 7ih zjutraj, da poletiva proti Portugalski.

Ko sva sedeli na letališču sva bili skoraj sami. Nato sva opazovali, kako se ljudje postavljajo v vrst za check-in. Vrsta je kmalu postala predolga, zato sva počakali skoraj do konca, da sva opravili svoj check-in. Ko sem prišla do okenca, me gospodična prosi za kart. Podam ji list papirja stiskanega z interneta. Nato me gospodična za okencem še enkrat prosi za karti. Ko ji povem, da je to vse kar imam, so je ji oči kar zasvetile. Dve uri pred fizičnim check-inom moraš opraviti internetni check-in. In ker tega nisva vedeli, spregledali mail in čakali do zadnjega trenutka, to ni bilo več mogoče narediti. Zato bi morala vsaka od naju plačati 50€ kazni, čeprav sva za vse karte porabili samo 40€ na osebo. Ker se sva bile tisti moment jezne in razburjene, sva se uprle sistemu in se odločile, da te kazni ne bova plačali. Jezne in nenaspane sva se odpravili nazaj v center Milana iskat novo rešitev.

Ob zajtrku v McDonaldu sva se odločili, da bova izkoristili karto iz Portugalske do Milana, zato sva se odločili, da do Portugalske štopava. Odpravili sva se na obrobje Milana in polne upanja dvignile svoj prst. Čez dobrih 15 min nama je ustavil tovornjakar iz Romunije plamen upanja je še močneje zagorel. Peljal naju je vse do Genove. Po poti se nismo mogli nekaj veliko pogovarjati. Izvedele sva, da je star nekaj čez 50, da je na poti po 6 mesecev skupaj.

Ko sva prispeli v Genovo sva si privoščile kosilo in Wifi. Ko sva pogledali na zemljevid, sva spoznali, da naju do Portugalske ločuje še kar nekaj kilometrov in kar nekaj držav. Malo sva se zamislili, vendar se nisva dali preveč motiti. Pot sva nadaljevali po mestu, prehodili ulice, prečkali nekaj hitrih cest, hodili po mostu, ki se je rahlo udiral… Vse skupaj se nama še ni zdelo tako hudo, skupaj sva se smejali in zabavali. Prispeli sva do Savone, kjer sva se odločili, da si najdeva prenočišče. Po neuspešnem iskanju sva se sesedli k kavarni kot dva kupčka nesreče, kjer nam je natakar ponudil prenočišče. Prijazna družina naju je vzela k sebi, postavili sta nama dve prenosljivi postelji v otroški sobi in ob 21h sva prvič po dveh dneh zaspali v topli postelji.

Zjutraj sva se odpravili naprej. Čez Francijo nama ni bilo težko priti. Nikoli nisva čakali dlje kot 10 min na nov prevoz. Malo sva se zadržali v Nici, kjer sva odšle na kosilo, nato pa pot nadaljevale. Za zadnji prevoz pred nočjo so nas pobrali dedek in dve babici. Peljali smo se po regionalni cesti, kar nekam, kamor še sonce ne najde, da so odložili eno od babic, nato pa sta naju odpeljala še malo naprej do nekega podeželje, precej stran od avtoceste. Noč je že pokrila Francijo midve pa sva ostali sredi krožišča v vasici, kjer ne bi mogle najti prenočišča. Čeprav je bil večer, sva se odločili, da morava najti večje mesto, kjer lahko prespiva. Spet sta nama hitro ustavila dva fanta. No, bolj en gospod in en fant, rahlo čudna. Hotela sta se z nama pogovarjat, čeprav jih nisva nič razumeli. Vse skupaj je postalo že rahlo strašno, zato sva zahtevali, da naju odložijo na počivališču. Ostali sva na nekem obrobju mesta Nimes, sredi ničesar, le ogromno avtomobilov in ogromni oblaki, ki so na naju začeli metati dež. V ob koloni avtomobilov sva prosili dve gospe, da so naju odpeljale na železniško postajo, kjer sva ujeli vlak do Španije.

Ker sva skoraj zamudili vlak, sva se odločili, da karto kupiva na njem, ampak kontrolorja nikoli ni bilo naokoli. V zadnjem mestu pred Španijo sva morali iz vlaka, saj so bile neke grožnje o bombi in nobenega vlaka niso spuščali čez mejo. Odhitele sva v prvi hotel, ki sva ga našle, si privoščile dolgo prho in hitro zaspali.

1 dan 1 država in tako sva izračunali, da bova na Portugalsko prišli pravočasno in imeli še nekaj časa za ogled Portugalske. Naslednji dan sva potovali čez Španijo. Hitro sva dobili prevoz do Barcelone, kjer naju je starejši par odložil pred veličastno katedralo Sagrada Familia. Navdušene nad videnim, sva se še malo potikale okoli in si ogledali veličastno mesto. Ker nama v Barceloni ni hotel nihče ustaviti, sva se odločili, da se še malo potikava po mestu, si ga ogledava in privoščiva zabavo, nato pa vzameva nočni avtobus do Madrida.

Vse nama je šlo več ali manj po načrtih, čeprav iz Barcelone nisva prišle po načrtih, sva si našli alternativo in bili zelo zadovoljni z že opravljeno potjo.

Nato pa se je začelo. Avtobus naju je pripeljal v center Madrida. Preden sva našle na obrobje in začele štopat, je bila ura že skoraj 11. Avtomobili, ki so nama ustavljali, so naju peljali največ 10 kilometrov in vsakič ko sva izstopili iz avta sva bili bolj sredi ničesar. Prvič se je v daljavi videlo mesto, drugič, kmetija, tretjič biki in krave, četrtič daleč okoli ničesar. Malo naju je začelo strašiti, ko naju je pobral dedek in nama razložil, da je do Lizbone še zelo daleč in da se v tisto smer ne vozi veliko ljudi. Tovornjaki, ki pa edini premagujejo te razdalje, pa naju niso hoteli pobrati, ker sva bile dve, oni pa lahko peljejo samo enega potnika. Kazni za ta prekršek so velike. Prijazni gospod naju je peljal na pivo, potem pa nama uredil avtobus do Lizbone. Tu pa sva naleteli na nov problem, vendar se za enkrat še nisva želeli ukvarjat z njim. Avtobus naj bi prispel v Lizbono od 23h, zadnji prevozi iz Lizbone v Porto, kjer sva imeli zjutraj let, pa je bil ob 22h.

Ko sva prispeli v Lizbono sva kakor hitro mogoče našli informacije in poskušale najti prevoz do Porta. Fant na informacijah se nama je nasmehnil: »Punci zadnji vlak je čez 10 min, ker tukaj je ura prestavljena nazaj za eno uro.« Dodobra sva se nasmejali, kupili karti in odhitele na vlak.

Porto je ob 2h ponoči zelo zapuščeno mesto. Nekaj barov je odprtih, kjer so prav čudni ljudje. Spili sva pivo in se nato po odlični ideji odpravili peš proti letališču (7km). Zanimivo mesto, hiške, ulice. Vse je v hribčkih in dolinah. In nekje na pol poti, se nama ni več dalo hodit. Zato sva se usedle na avtobusno postajališče, da se odpočijeva, ko je naenkrat, kot angel iz nebes, pripeljal avtobus z napisom »Airport«.

Tokrat je check-in šel brez problema, in hitro sva bile na letalu nazaj v Milano. Tam sva si privoščile kosilo in kmalu za tem, naju je prevoz pobral in peljal nazaj domov.

Toliko o Portugalski. Vse kar sva vidli je železniška postaja v Lizboni in del mesta ponoči v Portu. Zagotovo se bova tja še mogle vrnit in si ogledat vse, kar sva si zadali v Sloveniji.

Najino potovanje je trajalo 5 dni. Na štop, peš in z javnimi prevozi sva naredili več kot 1461 km v eno smer. Spoznali sva kar nekaj zanimivih ljudi in slišali nekaj norih zgodb in prigod, ki so jih razlagali vozniki. Vozili sva se z vsemi možnimi avtomobilskimi znamkami, celo Rolls Royce naju je hotel pobrat, pa na žalost ni šel v pravo smer. Vozili sva se s tramvajem, vlakom, metrojem, tovornjakom, kombijem, avtomobilom,s kombijem za pomoč in delo na avtocesti,… Zanimiva in nepozabna izkušnja. Noro doživetje v dobri družbi :)

Delo na ladji

Izkušnja in pol...

Iskala sem nov način življenja, nove izzive. Hotela sem videti, kaj se skriva v svetu. Kako ljudje živijo, kaj novega se lahko naučim. Udeležila sem se intervijva za delo na ladji in predno sem se dobro zavedala, kaj se dogaja, že sem bila sprejeta in čakala na dan, ko se bom pridružila delavcem na ladji. Čeprav se ni vse končalo po načrtih, je bila to še vedno nepozabna in neverjetna iskušnja, ki je dodobra zaznamovala moje življenje. Videla sem neverjetne kraje, spoznala odlične ljudi.

Vse se je začelo z odhodom iz domače sobe...

And off we go!

Najdaljši petek v mojem življenju…dobesedno. Končno je napočil čas, da zapustim Slovenijo, da zapustim Evropo in se odpravim iskat nove dogodivščine. Začenja se moja nova zgodba, zgodba o delu na križarki.

Po neprespani noči, sem pred jutrom, s starši krenila na Brnik; letališče, kjer me je čakalo letalo za Frankfurt. Po živčni vojni in po kar nekaj kilometrih nad tlemi, sem se končno umirila in začela uživati v letu. Res, da me je vsak tresljaj zmotil, a pogled na veličastne Alpe me je vedno znova spravil v svoj svet. Kot bi trenil, smo prispeli v Frankfurt in kaj hitro je bil na vrsti let čez ocean.

Ko sem prišla na Boing 747-8, sem ugotovila, da bom vseh 9 ur letela na sredini letala, daleč stran od pogleda na zunanji svet. Let je nekako minil. Ne vem niti kako, ne kdaj. Malo sem spala, malo poslušala muziko, pogledala film, in  pristajali smo v Chicagu.

Do carinske postaje se je vila dolga kolona in ko sem prišla na vrsto so mi vzeli potni list in me zaprli v sobo polno Mehičanov - oprostite rasizmu, ampak res se mi je zdelo, da sem v težavah. Po 30 minutah čakanja, je končno prišla do mene policistka in me začela zasliševati. Vprašanj je bilo stopetsto in vsa so bila naslovljena na ladjo. Nato so mi dostavili prtljago in me izpustili v to veliko letališče. Od enega terminala do drugega je vozil vlak. Letališče ni bilo podobno ne Slovenskemu, ne Frankfurškemu. Zdelo se mi je, kot da je to celo mesto. Ker sem imela dovolj časa, sem se odločila sama najti naslednje letalo. Izgubljeno tavanje po hodnikih, terminalih, vlakih in v trenutku, ko sem se počutila najbolj izgubljeno, sem zagledala tablo za New Orleans.

Vzleteli smo in se povzpeli nad veliko mesto, ki je bilo popolnoma razsvetljeno. Milijone luči je migalo v noč. Pogled je bil neverjeten. Zaradi utrujenosti, sem cel let prespala in malo pred enajsto zvečer smo pristali v New Orleansu. Taksist me je odpeljal do hotela, kjer sem v trenutku zaspala.

Tako se je končal moj najdaljši petek, ki je imel 30 ur.

1 NEW ORLEANS

Dobro jutro New Orleans! Monika je pripravljena nate. Po 7 urah spanja sem se zbudila kot nova. Ker sem končno našla WiFi, sem opravila nekaj klicev, poslala nekaj mailov in se odpravila v pristanišče. Taksi me je pripeljal pred vrata in le nekaj metrov me je ločilo do crew gangway-a. Tam me je varnostnik toplo sprejel in odpeljal do točke, kjer so me popisali in kaj hitro sem pristala na ladji.

Čakal nas je enak postopek kot na letališču, vsi varnostni ukrepi opravljeni. Nato nekaj papirologije in kmalu zatem že izgubljeno korakam za vodjo trgovin, ki mi razkazuje ladjo. Milijon podatkov, milijon prehodov, milijon stopnic, milijon pravil… Hitro nas pomiri in pripelje do sobe. Predno nas pusti same, nam še pove veselo novico, da so bili danes shoppiji zelo pridni in so že postorili vse potrebno, zato imamo danes zvečer prost večer.

Ob enih se mi je začel trening, ki je trajal dve uri. Izvedeli smo veliko informacij, večinoma ključnih, da preživimo prvo noč. Našla sem tudi fanta iz Hrvaške/Bosne (še sam se ne more odločiti s kje je), s katerim bi morala priti skupaj v pristanišče, a je prišlo do nesporazuma. Skupaj sva novopečena pomorščaka/shoppija začela raziskovati ladjo. V sekundi sva bila izgubljena, a sva hitro našla pomoč. Prijazen fant iz Mehike, Mario, nama je pomagal. Ker ni imel nobenih obveznosti, se je odločil, da nama razkaže ladjo. Na poti smo hitro našli še nekaj izgubljenih novopečenih pomorščakov in skupaj smo raziskovali ladjo.

Zvečer sem odšla na open deck, na šesti palubi, in opazovala pot po Misisipiju  (Nimam pojma kako se to pravilno napiše, vem samo da je veliko s-jev). Prav dolgo nisem ponočevala, saj me je že zjutraj čakal nov trening.

Dan 2 SEE DAY

Ura 8:45, nič hudega sluteča se urejam za trening ob 9:00, ko na moja vrata potrka vodja trgovin. Zakaj nisem na delovnem mestu? Hmm, nihče mi ni povedal, na urniku pa mi piše, da imam trening ob 9h. Ker sem nova, so mi oprostili, saj nisem vedela, da moram biti 8:30 v trgovini.

Če te ni tam, kjer moraš biti, te po 15 minutah začne iskat vodja. Če te v 15 minutah ni našel, je obveščen vodja varnostne službe, ki te začne iskati s svojo ekipo. Če te ne najdejo po 45 minutah, te začne iskati cela ladja. Boje, da ne zaspiš nekje na WC-ju na poti do sobe, saj si lahko v hudih težavah.

Cel dan so potekali razni treningi. Učili smo se kako reagirati v različnih situacijah, kako poklicati na pomoč, kje so zasilni izhodi, kaj je tvoja naloga v različnih kriznih situacijah... Imamo 5 vrst kriznih situacij, ki imajo vsaka svoje ime - Alpha, Bravo, Charlie, Echo,Oskar. Ena od teh pomeni »man overboard« - človek v vodi. Sedaj lahko vsem, ki so me strašili, da te ladja pusti za sabo, če padeš čez krov, povem, da to ni res. In še več, vse ladje v radiju ne vem koliko km, se morajo ustaviti in pomagati iskati.

Ob 17:00 sem prvič stopila v trgovino. Razkazali so mi prostor in pokazali kako sistem deluje, nato pa sem morala začeti delat. Najhujši popoldan, in mislila sem, da ga ne bo konec. Ljudi sicer ni bilo veliko, ampak vsak, ki je prišel v trgovino se je napotil do mene in me začel spraševati milijon vprašanj, na katere nisem poznala odgovora. Nisem poznala izdelkov, nisem vedela kaj prodajam, kje kakšno stvar imamo…

Po dolgem in napornem delavniku sem, ne preveč dobre volje zapustila trgovino in se namenila direktno v posteljo.

Dan 3 SEE DAY

8:00 – 9:00 Trening PGOLD/WPS/10FTGE

9:00 – 10:00 Trening SSSS

10.00 – 11.00 Trening AIR (gasila sem z gasilnimi aparati)

11:00 Kosilo time

12:00 – 17:00 Delo v trgovini

17:00 – 17:30 Predavanje MEDICAL WASTE + cepili so me proti gripi

17:30 -19:30 Počitek, večerja

19:30 – 22:00 Delo v trgovini

22:00 – 2:00 Igranje biljarda v Crew baru J

Danes sem se na delovnem mestu zelo zabavala, malo sem se sprostila, ugotovila katere stvari imamo v trgovini, čemu služijo, kako odgovoriti na katero vprašanje… Potrebovala sem samo dober spanec, da sem predelala prvi šok, ki sem ga doživela včeraj. V trgovini imamo prav tako dva okna, skozi katera lahko opazujem ocean. Tudi vodja trgovin je faca, ampak nas konec tedna zapušča, tako kot polovica ljudi iz trgovine. Novo vodjo sem že spoznala in deluje super, bomo videli naslednji teden, kako bo delati z njo.

Dan 4 JAMAICA

In koooončno je prišel dan, ko lahko zapustim ladjo… Ampak, ja, vedno je ampak. Ko sem prebrala že milijonti forum sem si ustvarila sliko, kako bo potekalo moje križarjenje. In mislila sem, da potrebujem posebno dovoljenje da zapustim ladjo, da ne morem vedno v pristanišče. In sedaj vidim, da ni tako. Jaz lahko zapustim ladjo vedno, ko nimam nobenih obveznosti na njej. To pomeni, vedno. Končno se mi je začela prikazovati prava slika, končno vidim, koliko prostega časa bom imela in koliko bom morala delati. Trenutno sem zelo zadovoljna s svojo ugotovitvijo.

Danes zjutraj trgovine niso odprte, saj smo prispeli v pristanišče. Ampak na žalost moram čakati v svoji sobi, saj imamo ravno danes Charlie in Bravo drill. V sobi moram čakati na klic vodje, saj v tem drillu iščemo »bombo«. Pokonci sem bila ob 8ih in do 11ih sem čakala na klic. Bila sem že zelo lačna, saj nisem smela na zajtrk. Končno je vodja poklical in odpravili smo se iskat tuj predmet. Vsak je zadolžen za del ladje.

Ko smo končali še ni bil čas za kosilo. Imela sem trening, ki je trajal eno uro. Takoj po končanem treningu sem v najkrajšem času prišla do jedilnice, kjer sem si privoščila kosilo. Hrana na ladji ni slaba, dejansko je okusna, sploh kakšne ribice. In sadje kot je ananas je božanski. Ampak, ker je to samopostrežna in je hrana vseskozi enaka, pravijo, da se jo hitro naveličaš.

Ob 14.20 sem zapustila ladjo in stopila na trdna tla. Jamajka, tako opevana in verjamem da je lepa, ampak te lepote jaz nisem videla. Res nisem imela veliko časa, ker sem imela trening in vaje in vse, zato sem imela le dve uri da sem pogledala malo po bližnji okolici. Ko prideš iz ladje, te takoj zasujejo s trgovinicami vseh oblik. Vse je v barvah Jamajke. Vsak človek te ogovori, pohvali tvoj videz in takoj zatem ti ponudi marihuano. Kot v filmih. Čeprav nisem imela veliko časa, se nisem hotela zadrževati po trgovinah, zato sem krenila proti obali. Morje je modro, ampak še vedno ne tako lepo kot so vsi govorili. Zagotovo so kje lepi kotički, ampak jih še nisem našla. Imela pa bom še priložnost, saj se čez 14 dni vračamo nazaj na ta otoček.

Ko sem prišla nazaj na ladjo, me je takoj ogovoril cimer od Ivana, fanta s katerim sva prišla istočasno na ladjo. Spraševal me je, kaj je narobe z njim, saj noče iz sobe, hkrati pa ima čudne izjave. Hitro sem se odpravila do njegove sobe. Povedal mi je, da je dal odpoved. Da je imel probleme z nekaj ljudmi v trgovini in da tako ne želi delati. Sama mislim, da je prehitro odreagiral, ampak fant je že posredoval svojo odločitev nadrejenim. Po končanem dnevu, sva se z Ivanom dolgo v noč pogovarjala na zunanji terasi.

Dan 5 GRAND CAYMAN

Prebudila sem se v peti dan. Čas hitro mineva, ni čas, da bi mi bilo dolgčas. Ob 9h sem vstala. Mislila sem, da imam dovolj časa, zato sem se počasi oblekla. Pogledala sem kateri trening me čaka in ugotovila, da sem mi je trening začel ob 9ih. Ker sem ga zamudila malo manj kot uro, se moram naslednji teden ponovno udeležiti treninga. Ostala sem na preostalih treningih in ob 12ih sem bila prosta.

Zvečer ob 17ih ko smo izpluli, smo odprli trgovine. Ker smo bili v pristanišču, moramo danes delati do 23h. Ker tako pozno zaključimo z delom, ni več večerje, zato nam pripravijo sendviče.
Danes je za odhod na obalo potreben »tender«, saj morje v pristanišču ni dovolj globoko za našo veliko marcino. Ker sem pozno končala s treningom in res sem morala še jesti, sem se odločila, da bom danes izpustila Grand Cayman in preostanek popoldneva preživela na palubi. Z Ivanom in Ashiq-jem smo govorili o Ivanovi  odločitvi, občutkih in izkušnjah. Na koncu je ugotovil, da še noče zapustiti ladje, da se je premalo potrudil in bi rad ostal. Upam, da se bo lahko dogovoril z vodjo in ostal.

Ko smo se s sodelavko in prijateljico vračale v kabine, nas je na poti ustavil vodja varnostne službe. Prijazen Hrvat, povabil nas je v sobo na Balies-a. Govorili smo o prigodah na ladji, večer je bil zabaven.

Preden sem našla do svoje kabine, sem se napotila obiskati Ivana. Da vidim, če bo ostal z nami. Ko mi je odprl vrata, sem že takoj na njegovem obrazu videla, da mora zapustiti ladjo.

Takoj, ko sem popoldan zapustila palubo, so prišli po njega, in ga odpeljali v sobo. Tam mora ostati, dokler ne dobi nadaljnjih ukazov, da zapusti ladjo. Verjetno bo to jutri, ko prispemo v Cozumel. Nekaj časa sva se še pogovarjala, nato pa sem odšla v posteljo. Predno sem odšla, mi je izročil pismo, ki mi ga je napisal, ampak za enkrat mi hrvaščina ne gre tako dobro, in pisma ne razumem popolnoma.

Sem pa se menila z nekimi Hrvati, da me bodo naučili govoriti hrvaško. Fant si res prizadeva, da se nauči. Vsakič, ko sva istočasno v jedilnici, me posede zraven šestih Hrvatov in Srbov in me sili govoriti po hrvaško. Mislim, da bom po šestih mesecih tekoče govorila še en tuj jezik ;)

Dan 6 COZUMEL

Dan 6 in prispeli smo v novo pristanišče. Od 10ih imam trening, nato pa bi morala v nek hotel v Cozumelu, na izobraževanje o sončnih očalih.

A ker mi je trening odpadel in potem nisem imela več spremstva do hotela, mi je vodja dal prosti dan.

Tako sem poklicala sodelavca in skupaj sva krenila v mesto. Pokazal mi je prostor z WiFi –jem in oba sva poklicala domov, odposlala mail, preverila vse pomembne in nepomembne podatke na internetu.

Po nekaj urah sva se odlepila od telefonov, tablic in računalnikov, ter se namenila na plažo. Pokazal mi je posebno plažo, kjer imajo člani posadke posebne privilegije – zastonj pivo. Tam sva srečala preostale sodelavce in skupaj smo se zabavali do pozno popoldan.

Ob 18ih smo odprli trgovine. Ljudi je bilo kar nekaj, in prvič v tednu smo dosegli normo. Danes sem si želela udeležiti se zabave v crew baru, vendar me je zaradi sonca, morja in piva bolela glava. Ko sem prišla do sobe, sem zagledala posteljo in tam ostala do jutra.

Dan 7 SEE DAY

Zame se je dan začel ob 8:00. Na mojem urniku so bili treningi in delo. Ob 20:00 smo prišli v cono Misisipija in trgovine smo mogli zapreti. Počistili smo trgovino, napolnili police in trgovino pripravili za nove goste. Dobila sem navodila za emigracijsko karto in ključ od nove sobe. Selim se na deck 4, sobo pa si bom delila z sodelavko, s katero skupaj delava v logo trgovini. Zelo dobro se razumeva, zabavna punca, pol Kitajka, pol Jamajčanka, ki živi v Kanadi. Zvečer smo se odpravili v crew bar, kjer smo se poslovili od vodje, pomočnice vodje in sodelavca, ki nas jutri zapuščata. 

Drugi teden na ladjici

Prvi teden je za mano. Vsi pravijo, da je prvih 14 dni najtežjih. Ampak če je to težko, potem se bojim, da mi bo kmalu postalo dolgčas. Jaz se imam super, tako na predavanjih, kot na delu. Navdušena sem nad kraji, ki jih obiščemo, nad ljudmi, ki jih spoznam. Tudi hrana ni tako slaba. Vem, da se jo bom naveličala, saj je vsak dan enaka. Večinoma jem riž, piščanca, ribe, solato. Sladice so dobre, saj prinesejo, kar gostje niso pojedli in so res dobre.

Ta teden sem imam še nekaj treningov, ampak te treningi so res zabavni. Uporabljali smo gasilne cevi, skakali smo v bazen z rešilnimi jopiči, obračali smo rešilni čoln, gasili smo z različnimi gasilnimi aparati. Najbolj mi je bil všeč CO2. Res se zabavam.

Ta teden imamo v trgovini inventuro, zato zjutraj ne moremo z ladje, ampak v skladišču štejemo artikle. Meni je to delo zelo všeč in ker je moja menedžerka ugotovila, da sem se zelo dobra pri organizaciji in da razumem, kako stvari potekajo, sem hitro dobila v roke svojo skener in pomočnika. Deležna sem bila tudi pohvale in res se mi je zdelo dobro.

Ker smo pridni pri delu, nam je dala nekaj ur prosto in lahko sem si šla ogledat Nassau. S sodelavko sva našle lepo plažo in imele fotoshooting. Na hitro sva zaplavali in nato odšle na malo bolj obiskano plažo, kjer sva ob cocktailu uživale zadnje sončne žarke preden so se skrili za oblaki. Čeprav smo iz pristanišča izpluli šele ob 23:30, smo morali biti v službi ob 19h. Nassau je edino pristanišče, ki nam dovoli imeti trgovine odprte od 19h dalje. Na poti nazaj, nas je dodobra opral dež.

Danes je sreda in pristali smo v CocoCay. Super lep otoček sredi Bahamov namenjen samo ladjam RCL. Na njem lahko plačujemo s SeaPass-om.

Imeli smo prosto dan do 18ih, ampak seveda sem se morala zjutraj ob 8:30 udeležiti treninga. Končali smo ob 10:30 in hitro sem se odpravila na obalo. Prvič sem za izstop uporabila tender. Pripeljal nas je v lep zalivček. Otok je dovolj velik, da ni prevelike gneče in lahko najdeš osamljen kotiček, ni pa tako velik, da ga ne bi mogel obhoditi.

Na otoku ni interneta, zato zaposleni raje izkoristijo dan za počitek. Ker nobeden od ekipe ni hotel zapustiti svoje kabine, sem se sama odpravila raziskovat. Hitro sem našla družbo. Bili so barovci, ki so imeli še nekaj opravkov na otoku, zato sem se jim pridružila. Pomagala sem jim raznositi nekaj kartonov šampanjca, nato pa smo se zapeljali na prelep del otoka, kjer ni bilo veliko ljudi in se šli namakat.

Po uri brezskrbnega čofotanja in namakanja sem videla svojega prvega morskega psa. Pol metra stran od mene! V sekundi sem bila iz vode in vsi so se mi smejali. No, meni se ne zdi tako smešno, v glavi sem že imela predstavo, da me grabi za nogo in vlači na odprto morje. Vsi se mi poskušali razložiti, da te kužiji ne grizejo, ampak tem živalim jaz ne zaupam. In to res ni majhna žival.

Sedaj me čaka delo in nadaljnje dva dni na morju.

Teden 3

Nimam pojma, kam izginjajo dnevi. Dan za dnem se spreminja v zgodovino in kmalu v spomine. Tretji teden na morju in ponovno kruzanje po Karibih. Ampak tokrat ni bilo tako prijetno, saj smo imeli višek inventure. Na Jamajki nismo imeli priložnosti zapustiti ladje, v Grand Caymanu smo imeli na voljo le dve uri, zato sem izkoristila čas in se javila v Slovenijo. Na srečo smo imeli veliko več časa v Cozumelu. Že navsezgodaj zjutraj smo se s Janelle odpravile na plažo. Paradise beach Cozumel. Lepa plaža, vendar preveč ljudi. Zaradi utrujenosti smo rezervirale prve ležalnike, naročile hrano in pijačo in se sprostile ob bazenu. Vzela sem si nekaj časa zase in se odpravila po plaži. Našla sem nekaj zanimivih ljudi in se zapletla v zanimive pogovore. Plesali smo na plaži. Počasi ugotavljam, kakšen človek sem in kaj me moti. In zagotovo ima veliko zaslug pri tem moja sostanovalka. Sicer super punca, ampak toliko fobij in vsega, in ko na koncu dobro pogledaš je samo egoističen človek. Teden je bil hitro okoli. V soboto smo dobili novo pošiljko, ampak ker so imeli probleme s prevozi, smo nanjo čakali dve uri. Namesto spanja smo brezvoljno čakali na devet palet. Ob dvanajstih smo bili prosti in vsi smo se hitro podali najti WiFi.

Teden številka 4.

Začelo se je zanimivo. Sedaj sem sto procentno premeščena v trgovino z alkoholom. Pred nami je zadnje križarjenje pred re-positioningom. Sea day in že smo bili v Key Westu. Seveda ne tako pisano, saj nismo mogli zapustiti trgovin pred dvanajsto, saj smo se morali sestati z neko hudo živino iz Miami offica. Ko smo končno zapustili ladjo, sem se sama odpravila raziskovat otok. Hodila sem ob obali, videla kar nekaj prijetnih in zanimivih kotičkov, vendar nobene zanimive plaže. Videla sem kar nekaj zanimivih jadrnic in že sem imela nekaj predstav, kako bi potovala z njimi.

Nassau – čas za internet in počitek J

Cococay – najboljše pristanišče v tem delu potovanja. Otoček brez trgovin, restavracij. Samo nekaj tržnic, jedilnica od RCL  in plaža. Odločila sem se zgodaj zapustiti ladjo.

Šla sem mimo odbojkarskega igrišča, kjer so ljudje igrali odbojko. Ker jim je manjkalo igralcev, sem se pridružila turnirju. Bilo je zanimivo in zabavno, čeprav smo na koncu pristali na tretjem mestu,sem vseeno dobila medaljo. Po koncu turnirja sva se z Darkotom – vodja športnih aktivnosti, odpravila v vodo. Odločila sva se, da preplavava celo dolžino otoka. Ker otok ni velik nama je vzelo uro in pol, da sva prišla iz enega dela otoka na drugega in nazaj. vmes sva imela priložnosti videti morski list, na skrajnem West pointu otoka nekaj prečudovitih školjk in nazaj grede sem našla morskega ježka, ki ga še vedno nosim v peti. Dan je bil super, polna energije sem se odpravila na delo.

Nisem si mislila, da se bo ta popoln dan nadaljeval dolgo v noč. Po službi še nisem imela želje po spanju, zato sem poklicala Edmunda in opravila sva se igrat ping pong. Po uri igranja sva zunaj zagledala luči, ki so bile bližje in bližje. Kmalu sva ugotovila, da smo neverjetno blizu Miamija in postalo je bilo jasno, da bomo pristali v Miamiju. Dan se je končal popolno, s čisto svežimi žemljami in slanino ob štirih zjutraj. Čeprav sem nisem veliko spala, sem se naslednji dan zbudila zelo vesela in polna energije.

Nekaj slabe volje... se zgodi

Zanimiv teden.. čedalje manj časa imam za pisanje. Toliko stvari se dogaja, dan bi definitivno moral imeti več ur, da bi imela še čas pisati.

Kakorkoli, v soboto smo zadnjič prispeli v New Orleans. Dobili smo 6 palet nove robe in kakor hitro je bilo mogoče, smo jo razložili in odšli v lajf J Ob 11ih sem se že sprehajala po ulicah in iskala odre. Ta vikend se dogaja, velik French Quater festival po celem New Orleansu. Veliko ljudi po celem mesti, polno glasbe, prevladuje jazz. Našla sem zemljevid in se sprehajala od odra do odra. Zanimivo mesto, lepo okrašeno, polno zelenja, prijazni in živahni ljudje.

Začel se je teden številka 5

Večerno sproščanje na odprti palubi 6 in kar naenkrat se ladja obrača. Čez nekaj trenutkov sledi glasen zvok sidra, ki se spušča v globino. Bili smo četrta ladja parkirana v koloni. Nihče ni vedel, kaj se dogaja.

Ko smo se zjutraj zbudili, smo bili še vedno na istem mestu. Za nami se je vila kolona tovornih in potniških ladji. Ker smo bili še vedno v Mississippiju trgovin nismo smeli odpreti. Zato so nas razdelili v dve skupini, ena je šla na dve urni odmor, ostali pa smo promovirali in razlagali gostom, kaj se dogaja in kdaj odpremo. Sicer kaj dosti podatkov nismo imeli, a smo kasneje izvedeli, da je tovorna ladja izgubila nadzor in zaprla promet po reki. Kar šest tender boatov jo je držalo na mestu, da smo lahko dokaj varno obšli ladjo. Začela se je pot do Bostona.

Nedelja, 12.4.2015

Dan, ko se počutim žalostna. Ampak ne ker bi hotela domov, ne ker mi delo ne bi bilo všeč… dejansko zaradi ljudi in kupice slabe volje okoli mene, katere se ne morem izogniti. Na živce mi grejo ljudje slabe volje, navajeni na veliko preveč. Z ničemer niso zadovoljni. Sama spoznavam kakšen človek sem in vem, da za srečo in veselje ne potrebujem veliko. Vseeno mi je koliko denarja zaslužim, vseeno mi je, koliko oblek, ur in ostalih dragih pripomočkov si lastim. Želim se le imeti dobro, videti veliko sveta, in spoznati kupico zanimivih ljudi. Ampak vsi nimamo istega pogleda na svet, oz ljudi, ki imajo vsaj podobno razmišljanje je čedalje manj na tej ladji. Vsak teden odide nekaj ljudi domov in nekaj se nam jih pridruži. Kar nekaj super ljudi nas je zapustilo in sem kar malo žalostna zaradi tega.

Da razložim, kaj se dogaja. Dobili smo dva nova sodelavca. Z enim še nisem imela prilike veliko govoriti, ampak oba sta že delala na drugih ladjah. No, ta punca iz Argentine se nam je pridružila. Pred Serenado je delala na Alurju – največji ladji RCL. Tukaj, nič ni dovolj dobro, vse primerja z Alurjem. V bistvu sploh ne znam razložiti…. Težko je delati z nekom, ki je vidno razočaran nad vsem. Seveda razumem, da je težko priti iz takšnega luksuzna na neko srednjo ladjo, ampak vseeno širi nezadovoljstvo med ostale.

Potem pa sta tukaj še seveda vsa sodelavca iz Romunije. Zatežena v tri pm. Delita navidezne nasvete, sočasno pa te zabijata v tla. Edvard nas zapušča v Bostonu, tako da to bom že preživela. Vseskozi te pomanjšuje, tako ko sva sama, kot tudi pred strankami. Misli, da edini pravi način je njegov način. Spravlja se na mojo osebnost, češ da sem preveč živahna, glasna, da se preveč pogovarjam in šalim. Da ne kažem resnosti, če sem vseskozi nasmejana, da dajem vtis, kot da nič ne znam in ne vem. Na začetku sem ga še poslušala, saj sem mislila, da mi res želi pomagat,potem pa sem govorila z drugimi sodelavci in sodelavkami, pa so mi povedali, da ni nič tako kot se zdi, in da sta oba kisle kumarice. Da naj jih ne poslušam. Ampak taka stvar te vedno spravi v slabo voljo. In vedno ko se začnemo pogovarjat, končamo na enki temi. Sedaj sem se že naučila zapustiti pogovor, predno me spravijo v slabo voljo. Ampak še vedno so to ljudje s katerimi delam vsak dan.

Po dveh sea dayih smo prispeli v že znano pristanišče Grand Cayman. Prejšnji dan smo se dogovorili, da se gremo potapljat. Ker je bil med nami inštruktor potapljanja, smo imeli manjše predavanje, kjer nam je razložil osnove. Pri izposoji opreme nismo imeli problemov, čeprav sva bila dva, ki še nikoli nisva potapljala z opremo. Na Karibih nimajo tako strogih pravil. Najprej smo odšli v vodo in vsakemu posebej je pokazal, kako se potopiti in nekaj varnostnih stvari, na primer kako spraviti vodo iz maske in dihalnika. Nato smo se odpravili. Potopili smo se 10 metrov. Našli smo ogromne ribe, koralni greben, videli smo še nekaj vodnih živali, katerih imen niti ne vem. Bilo je neverjetno. Nisem si mislila, da je kljub vsej teži, ki jo nosiš, težko ostati pod vodo. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se stabilizirala. Zagotovo bom to še kdaj ponovila.

Aruuuuba baby :)

Končno sem se naučila, kako se gre iz ladje. Ko stopiš na kopno, najprej poiščeš INFO točko in vzameš  zemljevid.

Odpravila sem se do plaže blizu letališča. Zanimivo je videti letala, ki pristajajo tako blizu. Nato sem se odpravila na drugo stran otoka. Hodila sem po obali. Neverjetno lepe plaže. Sicer vseskozi piha,ampak veter je prijeten.

Na ulici sem srečala kapitana, ki me je že od daleč pozdravljal. Nisem vedela, da me sploh pozna, kaj šele da bi me od daleč prepoznal na ulici.

Aruba mi bo ostala v lepem spominu.

Stanovanjska ureditev

Kako se tukaj živi. Imam kabino, katero si delim še z enim dekletom. Ni tako majhna, ni pa tudi tako velika. Imamo televizijo, katera ima 26 programov. 8 je ladijskih programov. Na njih se predvaja jutranja oddaja, razni varnostni ukrepi, predstave in razna druga dogajanja po ladji. Na preostalih programih se najde različne filme in serije. Nekaj je tudi športnih in glasbenih programov. Sama televizije ne prižigam, razen preden odidem v pristanišče, da sploh vem, kakšno je vreme zunaj.

Kabine imajo vseskozi vklopljeno prezračevanje, zato ni nekaj pretirano toplo v njih. Konstantna tema ko se zbudiš je kar zanimiva, vendar takoj ko zagledaš dnevno svetlobo, se moraš zjokat, saj tvoje oči niso navajene.

Seveda je vsaka kabina opremljena z zvočnikom, in vsakič zadoni po celi sobi, ko imamo kakšen drill, ali emergency. Že dvakrat smo imeli ALFA emergency, enkrat celo ob 2h ponoči.

Delovne uniforme nimamo. Oziroma imamo neke polo majice, bele in modre, ki se nosijo zjutraj, skupaj z elegantnimi hlačami. Vsak dan je ena barva. Če imamo zjutraj pristanišče, nam ni treba nositi polo majic, saj pridemo na delo po 18h in moramo biti oblečeni formalno. To pomeni bela srajca in suknjič. Lahko imaš oblečene hlače ali krilo. Lase moraš imeti spete v čop, oz tako, da ti ne silijo na obraz. Vseskozi moraš imeti značko z imenom. Nohti morajo biti nepobarvani, če pa jih želiš pobarvati, mora biti lak popoln. Fantje morajo biti vsak dan pobriti, če ne jih vodja pošlje uredit v kabino. Kadar imamo kakšen drill moram biti oblečena v rumen plašč, da me lahko vsi opazijo.

Moja uradna trgovina je trgovina z alkoholom. Ampak če odide kakšen na odmor, ali je potrebna pomoč drugje, pomagam drugje. Imamo okna, tako da vidim kar nekaj dnevne svetlobe in lepih sončnih zahodov.

Večino časa preživim na terasi, rezervirani za zaposlene. 

St. Maarten

Otok, ki me je navdušil takoj, ko sem stopila z ladje. Moj pogled so ujeli hribi, ki so se dvigovali nad prečudovito modro morje.

Srečala sem sodelavko in se z njeno družbo odpravila do plaže. Taksi nas je odložil na Maho beach. To je plaža, pri letališču. Letala letijo le nekaj metrov nad tabo.

Na plaži sem srečala kar nekaj prijateljev z ladje. Metali smo se v valove, ki so bili res ogromni. Nato sva se z Jeffom odločila, da greva malo raziskovati obalo. Našla sva super osamljene kotičke, videla kar nekaj živali in nabrala nekaj školjk.

Preden sva se vrnila na ladjo, sva poiskala wifi in se javila domov.

Na ta otok se bom morala vrnit, saj mi je bil resnično všeč.

Naslednji dan je bil na vrsti St. Tomas. In zjutraj smo imeli drill za vso posadko, tako da me je je ob pol 10ih zjutraj budila sirena. Kakor hitro sem lahko, sem prilezla bazena na deck 11. Ker prejšni dan nisem šla preveč zgodaj spat, saj je imela sodelavka rojstni dan, se nisem počutila ravno prešerno. Na ladji je nov officir safty, zato smo se morali pri rešilnem čolnu postaviti v kolone, od najmanjšega do najvišjega. In seveda sem bila popolnoma zadnja in pred mano 6 fantov.

Po drillu sem se napotila naravnost v posteljo in spala dokler nisem morala na delo. Povedati moram, da ta dan ni bil ravno moj najboljši. Dobila sem opomin, ker sem na delo zamudila 20 min. Ampak ne povem zakaj sem zamudila.

Pred mano so trije sea dayi in nato BOSTON

CROSSING

V Bostonu smo dobili pošiljko palet. Na 12 palet smo čakali skoraj celo dopoldne, saj je bila cela zmešnjava na ladji. Sedeli smo pol dneva in čakali palete, vmes pa gledali, kako so fantje nalagali in razlagali kovčke. Velike vozičke kovčkov morajo iz palube 2 dvigniti na pomol. Malo preveč naložen voziček so porinili na viličarja in en kovček je padel čez, zgrešil zaščitno mrežo in padel direktno v vodo. Ne upam si niti predstavljati, da bi bil to moj kovček. Od blizu sem videla kako ravnajo s kovčki in prizor res ni bil lep.

Popoldan smo imeli dve uri časa in izkoristila sem ga za Bostonske ulice. Čeprav nisem imela veliko časa za raziskovanje, me je Boston navdušil. Zvečer smo odprli trgovine in začelo se je večno potovanje čez Atlantik.

Kako je potekal crossing… Dan je bil enak dnevu, razlikoval se je le po noči. Delal si vsak dan od 9:30 do 22:30. Ker smo potovali naprej v čas, smo uro vsak dan prestavili iz 12h na 13h. Prav tako si imel vsak dan 45min odmora za kosilo in kasneje 2 uri odmora za počitek ali karkoli si se že odločil početi. Zvečer smo se vedno z ekipo družili ob večernem prigrizku, dokler se nismo podali vsak na svoj konec, ali pa nadaljevali v Crew baru. Noben večer nisem v postelji končala pred tretjo zjutraj.

Vsak večer je imel nekdo prost večer in mu po popoldanskem odmoru ni bilo treba priti nazaj. Prvi dan sem odšla na odmor, po odmoru sem se oblekla v večerne obleke in se odpravila na delo. Seveda sem po prvih petih minutah ugotovila, da imam prost večer in da se mi ne bi bilo potrebno vrniti. Ker sem bila že oblečena in pripravljena za javne prostore, sva se s kolegom odpravila igrat ping pong na deck 11. Ker sva bila oba športno razpoložena, sva nato nadaljevala športno turo in igrala košarko, nogomet in biljard. Seveda sem vse to počela v obleki. Preden sem se odpravila v posteljo sem seveda morala pogledat, kaj se dogaja s Filipinci in kot bi mignil je bila ura 4 preden se prišla do sobe. Tako da sem bila naslednji dan bolj utrujena od prostega dneva, kot sem če delam. Ne glede na vse sem se imela super.

Dnevi so minevali en za drugim, vsak večer sem preživela vsaj uro v teatru, kjer sem vadila svoj flair. Kot bi trenil je bil tukaj zadnji dan crossinga. Po službi smo kar dobro nazdravili s sodelavci in naslednji dan je bilo res težko vstati. Ampak kljub vsemu, sem se še vseeno odpravila na trdna tla Irske. Neverjetno mestece Cork s super irskimi pubi. Neverjetno domač občutek, prijetni ljudje… zagotovo država, kamor bi se še rada vrnila. Zvečer smo delali 5 ur. In nato je bilo spet treba nazdraviti. Aja, ker sem bila skozi cel crossing brez cimre, so mi obljubili da v UK (naslednji port) dobim cimro. Seveda je ni bilo, saj se v UK ne more vkrcati brez posebnega dovoljenja. Cobh, pristanišče, kjer smo bili zasidrani, je zadnji pristanišče, ki ga je obiskal Titanik, predno se je potopil.

EVROPA

Portland je bil zanimiv. Sprva je bil plan, da si gremo ogledati Stonehage, ampak je bilo do tja dve uri in pol vožnje, brez poceni prevoza. Seveda bi se lahko udeležil ekskurzije, ki jo je organizirala ladja, ampak si se moral zgodaj prijaviti in samo prvih nekaj ljudi je imelo priložnost oditi na ekskurzijo. Taksist nam je hotel računat 200 funtov za prevoz. Odločila sem se da ni vredno, poleg vsega pa se kamnov ne moreš več dotikati, saj so omejili dostopnost. Odpravila sem se po mestu Weymonthu. Lepo mesto, a imeli smo slabo vreme. Veliko vetra, občasno kakšna kaplja. Sedela sem na obali in opazovala windsurferje in kajtarje, na kar je en priletel iz vode in se zadrl »The best weather ever!« Nato sem se odpravila in si poiskala lokal, v katerem sem izkoristila WiFi, na koncu pa sem se podružila še s super angleži in skupaj smo poizkušali različna piva. Zvečer smo odprli trgovine le za eno uro.

Naslednji dan nas je čakal Le Havre, francosko mesto, le dve uri stran od Pariza. Večina ljudi iz ladje je odšlo v mesto zaljubljenih, sama pa sem se odpravila in raziskala mesto Le Havre. Našla sem plažo, obhodila veliko ulic in se na koncu zasidrala v lokalu z WiFijem. Francozi so francozi in že samo naročiti v fast foodu je cel projekt. Na ladjo smo morali priti do 22h, kar je pomenilo, da trgovin danes ne odpremo. Wooohoo, 41 prostih ur J Dobila sem novo cimro iz Amerike, ki dela za umetnostno galerijo. Nisem imela priložnosti veliko govoriti z njo, saj nam vsem primanjkuje časa.

Cherbourg, še eno francosko mestece. Skoraj pol dneva sem prespala, nato pa sem se hitro odpravila en krog po starem delu mesta. Nekaj časa je deževalo, nekaj časa pihalo, tako da sem se zasidrala v kavarni in našla vse podatke, ki sem jih iskala na internetu. Nato sem se odpravila nazaj na ladjo. Z delom smo pričeli od 17ih. Še ena zabavna stvar, sedaj moram vsak večer prešteti ves alkohol, cigarete in cigare, zaradi carine. Prve dni sem za to potrebovala skoraj eno uro, sedaj pa lahko vse preštejem že v 20ih minutah. Zvečer sem se zaklepetala s svojo novo cimro. Ob kozarčku vina sva predebatirali osnovne teme. Super punca, 36 let, prvič na ladji, bivša učiteljica,…

Belgija, vafelj, pivo in čokolada. Burges prijetno mesto na pogled, ampak ta dan je neverjetno pihalo. Veter te je dobesedno prestavil iz enega mesta na drugo. Vseeno sem se odpravila do plaže, kjer je bilo več mivke v zraku, kot na plaži. Hitro sem si ogledala plažo,nato pa šla v zavetje med ozke ulice. Privoščila sem si pravi Belgijski vafelj s čokolado, in bil je božanski! Nato sem se končno odpravila v trgovino in si kupila nekaj nujnih stvari za nadaljnje življenje na ladji. Končno imam svoj prali prašek. Zvečer smo začeli delati ob 19h in le 4 ure so me ločile od zabave s Filipinci. Danes je imel nekdo od zaposlenih rojstni dan. Sicer res ne vem kdo, ampak zabava je bila dobra. Do pol 4ih v noč smo peli, dokler nas ni pregnala varnostnica.

NORVEŠKA

Vem, da sem že omenila, ampak dnevi minevajo taaakooo hitro. Če ne pišeš vsak dan (ni časa) je teden kar naenkrat okoli. Komaj se še spomnim, kako je bilo v Amsterdamu =) No, mislim da tega ne bom nikoli pozabila.Amsterdam je neverjetno mesto. Čeprav me je dvakrat ujel dež, mi je vseeno ostal v lepem spominu. Seveda potrebuješ več kot en dan, da vidiš vsaj nekaj kotičkov.

Iz Amsterdama bi mogli izpluti ob 21h, ampak se je zaradi neznanih razlogov odhod prestavil na pol eno zjutraj. To je pomenilo, da trgovin ne odpremo in ta novica me je zjutraj spravila v nadvse dobro voljo. Posadka mora biti nazaj do 23:30, to pomeni cel dan raziskovanja. Hodila sem po mestu, nato vedrila v lokalu z WiFijem, nato pa se odpravila še malo po trgovinah in ulicah. Srečala sem IT-jevce in skupaj smo si privoščili kebab, nato pa poiskali Red Light District. Nato sem se parkirala v lokal, kjer sem si ob pivu ogledala nogometno tekmo. Zaklepetala sem se z natakarjem in kot bi mignil, je bil čas za ladjo. Na ladjo sem prispela ob 23:27.

Sledil nam je dan na morju, katerega se ne spomnim več. Zagotovo se ni zgodilo nič pretirano zanimivega, novega ;)

Švedska – Gothenburg (mislim, da sem prespala ta port, ampak nisem prepričana)

In končno zadnji dan šestnajstdnevnega križarjenja – Kopenhagen. Velika pošiljka palet, ampak smo vseeno našli nekaj ur in se odpravili v mesto. Ker smo parkirani v novem pristanišču, je do mesta kar zanimivo priti. Avtobus ti računa 4€ za 1 uro. Seveda moraš kupiti dve karti in že si ob 8€. Ker nisem imela veliko časa, sem si privoščila kavo in internet in kaj hitro sem se odpravila nazaj. seveda ker je sobota sem na avtobus čakala celo večnost.

Že se je začel nov teden. Popotovanje po Norveški.

Bergen - Tukaj je rees dobro dišalo, ampak en krožnik hrane je bil 25€. Tako, da smo izpustili to kulinarično pokušanje.

 Alesund

Prelepo mesto z slavnimi stopnicami, ki te popeljejo nad mesto, kjer lahko vidiš pogled, ki ga lahko samo sanjaš. Na žalost so bile stopnice zaprte, saj jih prenavljajo. Sicer je peljal vlakec do vrha, ampak sem se zaradi slabega vremena odločila, da si prihranim ta pogled, za naslednjič, ko bodo stopnice že odprte in upam, da bomo imeli lepše vreme. Odpravila sem se po mestu in končala v super lokalu. Zatemnjen pub, kjer so se vsi pogovarjali med sabo. Prav domače vzdušje ob pivu za 8€.

Aja, da vam povem še o šoku, ki sem ga doživela prvi dan tega tedna. Vsi so nam govorila, da bo populacija ljudi popolnoma drugačna, ljudje iz celega sveta. Bila sem pripravljena na spremembo, a sem ugotovila da nisem imela prave predstave, kaj to pomeni. Kar naenkrat sem se znašla na pax drilu. Ljudem sem poskušala dopovedati, da morajo do svoje reševalne točke, a ljudje me niso razumeli. Prav tako ni bilo veliko ljudi na krovu, ki bi že prej kruzali z nami, tako da niso niti vedeli za kaj gre. V trgovini smo dobili navodila, kako »ravnati« z Evropejci. Ker sem tudi jaz Evropejka, se mi ni zdelo, da se bom morala obnašati drugače, ampak ko smo odprli trgovine, me je kar naenkrat doletela realnost. Hladni ljudje, nepripravljeni na pogovor so se sprehajali po trgovini. Do mene so se obnašali kot da sem nujno zlo. Kar naenkrat sem pogrešala vse Američane. Kupica špansko govorečih ljudi me je ogovarjala v španščini in čeprav sem jim poskušala razložiti da jih ne razumem, so še kar naprej govorili in govorili. Seveda, ker baje govorim nemško, sem se morala potruditi in govoriti z Nemci. Moja polomljena nemščina me je spravljala v sabo voljo, prav tako kot kupica Italijanov in vse kar sem si želela je, da bi bilo konec prvega dne. Zvečer sem po celi ladji hodila okoli z mojim slovarjem in ponavljala nemške fraze in besede.

Geiranger

Na žalost tukaj nisem imela časa zapustiti ladje, saj sem bila dežurna na gangwayu. Ampak kot je bilo slišati je kraj neverjeten in komaj čakam naslednjič, ko se zasidramo tukaj.

Sledi dan na morju in zatem se bo končal prvi teden v Evropi.

Kopenhagen – katastrofa od organizacije prevoza. Popolnoma razočarana se po uri čakanja vrnem na ladjo in parkiram direktno v posteljo. Seveda moram vstati uro pred delom, saj imamo drill za goste. Del, ki ga sploh nisem pogrešala med crossingom. 

ARCTIC CIRCLE

Končno je čas za Arctic cirkle.

Nekaj dni na morju in tretji dan smo že prečkali navidezno črto arktičnega pola. Še vedno morje vse okoli nas, ne zdi se, da bi bilo kaj drugače, le mogoče zanimiv leden občutek v zraku. In šele, ko je čas da se stemni, ugotoviš, da so stvari drugačne. Ura 00:30 in zunaj še vedno sije sonce. 

Do 4ih ponoči sem sedela na palubi 6 ob oknu in igrala šah. Občutek je neverjeten, kot da si sredi popoldneva, a nikjer nobenega. Cela ladja samo zame.

5 dan popotovanja po Norveškem smo prispeli na skrajni sever Evrope - Honningsvag. Zjutraj sem zgodaj vstala in ujela zajtrk. Res sem si želela videti najsevernejšo točko Evrope z morja, a sem jo za malo zamudila. Po zajtrku sem si privoščila še malo počitka in a sem se ob 13h že namenila na trdna tla. Z Markom sva bila skoraj odločena, da obiščeva Northkapp in ko sva zunaj srečala še Jeffa in Daniela smo se odločili da najamemo avto in se odpeljemo 30 km na sever. A ker je Daniel rahlo zatežen kretenček, sva se ob čakanju na Jeffa sprla in tako me je Mark odvlekel do stran dogajanja direktno v rent-a-car pisarno, kjer sva za 100€ najela Forda.

Prepir je bil hitro pozabljen in že sva skozi okno občudovala prelepo pokrajino Norveške. Vsake 5 minut sva se morala ustaviti in se slikati. Pot je bila zelo zabavna. Ko sva prispela na Northkapp sva morala plačati še 70€ vstopnine za dve osebi z avtom.

Odpravila sva se do roba, nato si ogledala muzej, napisala nekaj razglednic, se sprehodila po pokrajini in hitro je bila ura čas za odhod. To je bila ena najboljših izkušenj do sedaj.

Čeprav sem zjutraj zamudila priložnost, da bi videla sever s severa, je bilo naše vodstvo presenetljivo dobrovoljno in nam pustilo v skupinah oditi na palubo in si ogledati to čudo narave.

Geirenger – kraj iz pravljice. Nazadnje ko smo bili tukaj, nisem imela priložnosti zapustiti ladje. Tokrat je bilo vse drugače. Z mojo cimro in sodelavcema smo se zmenili, da bomo imeli piknik. Ustavili smo se v trgovini in nabavili vse kar smo potrebovali in tudi tisto, kar nismo potrebovali. Nato smo se odpravili navkreber, dokler nismo našli slapu na osamljenem gričku. Sendviči, muzika, pivo in dobra družba. Še sonca nam je nekaj časa delal družbo. Odločena da prečkam mali potoček, se zaženem v ledeno mrzlo vodo. Hitro mi je bilo žal, a razgled z druge strani potoka je malo odtehtal bolečino.

Olden – kraj za poletno smuko. Steve je organiziral smučanje na ledeniku. 16 navdušencev se nas je navsezgodaj zjutraj odpravilo na sneg. Dva kombija sta nas odpeljala v ski resort Stryn. Vsi smo si sposodili smučarsko opremo in se hitro podali na belo strmino. Sama sem na začetku pomagala nekaj ljudem, sam so bili med nami tudi pogumneži, ki so se na sneg odpravili prvič. Zjutraj smo imeli precej megleno in oblačno vreme, a se je popoldan popravilo. Smučišče je imelo eno progo in snow park, ampak za smučanje v juliju, v kavbojkah je bilo odlično. Ko smo se vrnili nazaj, je bilo potrebno delati, a prav noben ni imel energije.

Bergen – Mariya me zapušča. Moja sostanovalka in sodelavka je dokončala svojo pogodbo in odhaja. Zaradi slabe volje vodstva je morala vsa ekipa delati na promocijah na gangwayu. Zadnji teden ima naše vodstvo precej čudno obnašanje in odločitve. Brez pravega razloga širi slabo voljo med delavce. Že prej ni bilo rožasto, a smo jim nekako odpuščali, ker smo vedeli, da je vodstvo iz Miamia na obisku. Sedaj pa še vedno zganjajo tiranijo in vsi smo živčni. Kljub temu pa smo dobili nekaj novih ljudi in človek bi rekel, da imajo dve levi roki.

Tudi zaslužek ta teden ne bo bog ve kaj, saj smo imeli na krovu polovico Dancev. Popolnoma nedružabni ljudje, zaprti v svoje sobe. Čeprav smo bili popolnoma zasedeni, se je zdelo, kot da je ladja napol prazna. Animatorji so se pritoževali, casinoji so bili prazni, trgovine so komaj kaj prodale, tudi v lokalih je bilo mesto duhov.

Neverjeten cruise, slaba plača in že se začenja na novo, z novimi gosti. Končno dobimo nazaj Američane.